Želodec kot kulinarična posebnost

(povzeto po dr. Stanislavu Renčelju)

»Želodec upravičeno uvrščamo med posebnosti med suhimi mesninami.  Iz zapisov J. Lekšeta je razvidno, da je želodec veljal za obredno jed ob velikih praznikih in ohcetih. Vedno so ga nosili k  žegnu in to predvsem kuhanega.  

Na Solčavski ohceti je imel želodec obredni pomen. Z želodcem so postregli ob točno določenem trenutku na ohceti, sedminah in družinskih slavjih. Če so bili v hiši svatov resnično veseli, so jim ponudili kuhan želodec. Iz tega izhaja, da je želodec veljal za priboljšek. Dober želodec je bil v ponos vsakega gospodarja.

Med izdelovalci je vladal pravi tekmovalni duh. V Logarski Dolini je v hotelu Plesnik pokušal želodec tudi angleški kralj Jurij V. v družbi kralja Aleksandra. Angležem je bila jed tako všeč, da so posebej iz Logarske doline občasno pošiljali želodecna angleški dvor.

Želodec predstavlja domačinom pravo hišno dobroto. V novejšem času je postal želodec krepka malica domačinov ob težkem delu. Ženske so ob pletju korenja dobile za malico želodec, kruh in belo vino. Po malici so lažje delale. Pozimi so ob topli peči uživali želodec s kosom kruha. Kislo mleko, kruh in želodec so bili pogosto na mizi. Za obiskovalce Zgornje Savinjske doline ostaja v spominu kot slasten prigrizek.

Želodec so vedno uživali s spoštovanjem. Ob veliki noči so se vsem cedile sline. Vsak član družine je dobil svoj kos želodca. Za otroke je bil bolj slasten od vsake čokolade.
 

                        Kuhan želodec ob veliki noči  

Po kakovosti kuhanega želodca je bil prvi test, ali potekata sušenje in zorenje v pravo smer.Postrežba z želodcem je bila izredno preprosta – ruralna: kos kruha, kos želodca in nožek. Vsak si je sam na kruhu z nožem rezal želodec. Vzeli so si čas za počitek in uživali ob jedi. Toplino kmečke hiše je napolnil vonj po dobrih jedeh in toukcu.«
 

Ponekod je navada, da si gostje sami režejo želodec v oblike zagozde, ki ji domačini pravijo "kajla"